Kemikalije, ki povzročajo raka
EU nenehno ugotavlja, katere kemikalije povzročajo raka. Za nekatere kemikalije je znano, da povzročajo to bolezen, zato so strogo zakonsko nadzorovane, s čimer ščitimo ljudi, ki bi jim bili lahko izpostavljeni.
Za nekatere pogoste stvari v vsakodnevnem življenju večina ljudi ve, da povzročajo raka – na primer tobačni dim in ultravijolični sončni žarki.
Še en dobro znan primer je azbest, zato je njegova uporaba strogo nadzorovana. Kajenje tobaka je glavni vzrok pljučnega raka, izpostavljenost azbestu pa je eden ključnih poklicnih dejavnikov tveganja, povezanih z nastankom pljučnega raka. Vendar pa obstajajo še številne druge snovi, ki jih je EU razvrstila med rakotvorne in za katere večina ljudi ni še nikoli slišala.
Tveganje in izpostavljenost kemikalijam
Če vas skrbi, da ste izpostavljeni rakotvornim snovem, se morate zavedati, da razvrstitev ne pomeni nujno, da vas mora skrbeti, če uporabljate proizvod, ki vsebuje to snov.
Nastanek raka je vedno odvisen od odmerka in izpostavljenosti, torej s kakšno količino snovi ste v stiku, kako pogosto in na kakšen način.
Če se snov ne sprošča v okolje ali ji nismo izpostavljeni, nas ne ogroža. Če v rokah držite zavojček cigaret, ne boste dobili raka, če jih v daljšem obdobju veliko pokadite, pa ga lahko.
Verjetnost, da zaradi določene kemikalije dobite raka, je odvisna od več dejavnikov, vključno z naslednjimi:
- vrsta kemikalije, ki ste ji bili izpostavljeni;
- velikost odmerka, ki ste mu bili izpostavljeni;
- kako pogosto, kdaj in kako ste bili izpostavljeni;
- kako dolgo ste bili kemikaliji izpostavljeni;
- vaše splošno zdravstveno stanje in vaši geni;
- morebitna izpostavljenost drugim snovem, ki lahko povzročajo raka.
Kaj počne EU
Kadar obstajajo dokazi, da določena snov povzroča raka, se kot takšna tudi razvrsti. To s seboj prinese omejitve njene uporabe, ki se dogovorijo na ravni EU.
EU nenehno ugotavlja, katere snovi lahko povzročajo raka in druge škodljive učinke. Družbe priskrbijo informacije o kemikalijah, ki jih uporabljajo. Agencija ECHA jih nato preveri in kot prednostne razvrsti tiste snovi, ki so najpomembnejše, na primer tiste v splošni uporabi in v morebitnem stiku s potrošniki, delavci ali okoljem. Če želite izvedeti več o tem, kako deluje zakonodaja, lahko preberete stran Kakšen je nadzor nad kemikalijami?
Primeri kemikalij, za katere je znano, da povzročajo raka:
- azbest,
- benzen,
- 1,4-diklorobenzen,
- azobarvila.
1,4-diklorobenzen (DCB) se že leta uporablja v osvežilcih in dezodorantih zraka v javnih straniščih, gospodinjstvih in poslovnih prostorih. Zdaj vemo, da lahko povzroči raka jeter in je zato v EU za te namene uporabe prepovedan. Prepoved ne koristi le potrošnikom, ki uporabljajo osvežilce zraka v svojih domovih, temveč tudi ljudem, ki delajo v prostorih, v katerih se uporabljajo osvežilci zraka.
Drug primer so kemijske spojine, imenovane azobarvila, ki lahko sproščajo kemikalije, ki povzročajo raka, imenovane aromatski amini. Od leta 2003 je uporaba azobarvil v tekstilnih in usnjenih izdelkih, ki prihajajo v stik s kožo, prepovedana.
Kadar je snov v EU razvrščena kot rakotvorna, večinoma zanjo velja omejitev, ki prepoveduje njeno prodajo potrošnikom.
Več
- The International Agency for Research on Cancer
- Fact sheet on cancer – Svetovna zdravstvena organizacija
Preberite tudi
-
Nanotehnologija v boju proti raku
Nanomateriali se ne uporabljajo samo v potrošniških proizvodih, ampak tudi v okviru novega in inovativnega zdravljenja. Raziskave so pokazale, da se lahko nanodelci uporabijo za poškodovanje in celo uničenje rakavih celic od znotraj.
consumer_read-more -
Kako se kemikalije nadzorujejo?
Življenje brez kemikalij ne bi obstajalo – prisotne so v nas, okrog nas in v vsakem proizvodu, ki ga kupimo. Evropska unija za našo zaščito skrbi z velepotezno zakonodajo o kemikalijah na svetu. Za izboljšanje varnosti so odgovorna podjetja in organi oblasti.
consumer_read-more